Darkhair Edita.png

O nas

Bojana Petkovic
Bojana Petkovič, avtorica, založnica in jezikovna učiteljica

V založbi Edita lahko združim svoje različne strasti in talente: ilustracijo, oblikovanje, dobre zgodbe in literaturo, zvočne knjige in filme, učenje jezikov in ustvarjanje gradiva za učitelje in študente.

Moje ozadje:

Mama mi je povedala, da sem prihajala iz vrtca domov z 10 slikami na dan (medtem ko so drugi otroci domov prihajali le z eno ali dvema). Moj najljubši predmet v osnovni šoli je bila umetnost in po šoli sem hodila na vse dodatne likovne krožke.

V srednji šoli je bil moj najljubši predmet španščina. V tem obdobju sem svoj prosti čas posvečala snemanju filmov (tudi pisanju scenarijev, organizaciji dni snemanja, montaži, postprodukciji in seveda promociji).

Po srednji šoli sem se vpisala na Univerzo v Ljubljani, kjer sem študirala španski in češki jezik ter književnost, tako da sem postala profesorica španščine in prevajalka za češčino.

Po študiju sem delala v 5 jezikovnih šolah, kjer sem poučevala španščino in češčino za odrasle in otroke.

Hkrati sem poučevala španščino na dveh osnovnih šolah v Sloveniji in dveh srednjih šolah, kjer sem pridobivala izkušnje, kako motivirati in poučevati španščino okoli 33 dijakov.

Leta 2016 sem odprla svojo jezikovno šolo Jezikovno Mesto, kjer sem končno imela dovolj prostora za ustvarjalnost ter organiziranje in poučevanje jezikov na svoj način. Nenehna težava, s katero se soočam, je pomanjkanje dobrih učnih materialov, ki vključujejo sodobne pristope poučevanja in učenja. Tako, da sem ustvarila svoje materiale. In zakaj ne bi olajšali dela tudi drugim učiteljem in učencem?

 

Tako sem 6. julija 2020 ustanovila založbo. Novembra 2020 smo izdali prvo dvojezično (angleško in slovensko) knjigo pravljic z naslovom Giant Winter and the Spring Princess / Velikan Zima in princesa Pomladi. Leta 2021 pa izide naša prva jezikovna igra Lingopoly. V načrtu je še češko-slovenski slovar  Lažni prijatelji / Falešní přátele.

Juan Juvančič 1.jpg
- Juan Juvancic, Ilustrator 

Moje ime je Juan Juvancic, sem grafični oblikovalec, slikar in kipar. Sem slovenski državljan, rojen v Argentini. Študiral sem grafično oblikovanje na Univerzi v Buenos Airesu v Argentini. Od svojih dosedanjih let na fakulteti sem preizkusil skoraj vse vidike ustvarjanja. Delal sem za Cartoon Network, kjer se je rodila moja strast do animacije in stop motiona, kar počnem. Od ideje do izdelka. Druga moja strast sta oder in igra. Sodeloval sem v več neodvisnih slovenskih filmih, kjer sem bil, scenarist, statist, igralec, snemalec. Sodeloval sem tudi v televizijskem programu, ki poučuje umetnost za otroke.

Moje življenje je risanje, brez njega ne bi mogel živeti ...

Isabella and Robert Rilley.jpg
- Robert Riley, avtor in prevajalec     
&       
Isabella C. Riley, ilustratorka, prevajalka in učiteljica angleščine

Robert Riley:

Čudno je, kaj ti življenje pripravlja. Pred 20 leti sem živel v Sussexu na jugu Anglije in delal kot odvetnik v zasebni praksi. Nekega dne mi je žena predlagala, da bi morda napisal zgodbo za rojstnodnevno zabavo najine hčerke. Isabella je hodila v šolo Steiner, kjer so bile zgodbe bistveni del vsakdanjega življenja. Rad sem ji bral zgodbe in zakaj ne bi napisal svoje? Imel sem srečo, da sem imel učitelja, ki mi je predal ljubezen do jezika in knjig. In kot odvetnika me ni navduševalo pravo in zakoni, ampak ljudje, ki sem jih srečeval, in njihove zgodbe. Te rojstnodnevne zgodbe so bile polne dogodivščin, z vilinci in medvedi, velikani in čarovniki. Glavna junakinja je bila vedno mlado dekle, ki je bilo kot vsako mlado dekle (ali fant). Tam so bili Velikan, ki je ukradel barve sveta, Ognjene vile in zmaj Rodney, sestra Sonce, ko so velikani ujeli in zaprli sonce, in seveda Velikan zima in Princesa Pomladi.

 

Od takrat se je moje življenje spremenilo. Imel sem srečo, da sem se upokojil in se preselil na čudovito slovensko podeželje. Čeprav za Isabello ne pišem več rojstnodnevnih zgodb, ko mi čas dopušča (vendar ob prijetnih zahtevah doma, vrta in psa ni vedno veliko časa), še vedno uživam v pisanju zgodb. Nekaj ​​jih je na mojem računalniku, več jih je ročno napisanih v raznih zvezkih, a do zdaj so bili vsi le osebni zasebni hobi. Isabella se je odločila, da zgodbe, v katerih je uživala kot otrok, ne smejo biti zaklenjene, da bi v njih uživali tudi ​​drugi. Toda to je Isabellina zgodba, ki jo je treba povedati.

 

Upam, da bodo zdaj tudi drugi uživali v zgodbah tako otroci kot starši, ki so jih poslušali pred leti na Isabellinih rojstnodnevnih zabavah.